Zgodovina

Nad zeleno reko pečina
in na pečini grad.
Vsepovsod na njem zgodovina,
Rast, razcvet in propad.

Te verze je zapisal Tone Pavček v pesmi z naslovom Žužemberk, ki je bila objavljena v drugem suhokranjskem zborniku 2000.

Žužemberk leži na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest Ivančna Gorica-Črnomelj in Novo mesto ter Trebnje-Dvor-Kočevje. Je prestolnica Suhe krajine, ki sega od Muljave do sv.Petra, Brezove Rebri in Dobrniča.

Naselje, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je imelo že svojo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so speljali skozi pomembno rimsko cesto. Današnje naselje se je razvilo ob gradu, po katerem je Žužemberk dobil tudi svoje ime. Ker so na bližnjem griču, imenovanem Einsenberg (današnja Zafara), kopali železovo rudo, so grad poimenovali Seinsenberg, domačini so to preoblikovali v Žužemberk. To je le prva izmed treh izpeljank imena. Grad in kraj naj bi dobila ime tudi po staronemški besedi ‘sousen’, kar pomeni šumeti, bučati, po šumenju reke Krke preko naravnih lehnjakovih slapov pod gradom. Ime gradu in kraja pa naj bi bilo izpeljano celo iz slovenskega imena zožen- breg, to preoblikovano v Seinsenberg in nato zopet v Žužemberk.

Ko govorimo o Žužemberku, ne moremo mimo dolenjske lepotice, reke Krke, ki ravno pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših lehnjakovih slapov oziroma pregrad. V njej so nekoč plavali povsod znani krški raki, ki so bili ena izmed najimenitnejših jedi na cesarskem dvoru na Dunaju. Žal je rake konec 19. stoletja pomorila kuga in vsi kasnejši poskusi, da bi rake ponovno naselili, so bili neuspešni. Danes v Krki plavajo mrene, kleni, platnice, postrvi, najde pa se tudi kakšen sulec, vendar rib ni več toliko, kot jih je bilo nekoč, ko so jih lovili kar s koši.

Kdaj je bil postavljen grad bi težko rekli. Omenja se letnica 1000, ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv.Urha. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan, največjo dozidavo pa omogoči turški davek, s katerim da knezoškof Krištof Raubar v letih od 1526 do 1533 grad utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali bastijami. Grad postane nezavzetna trdnjava. Jurij in Wolf Engelbet Turjaška, ki sta bila najprej najemnika gradu, leta 1538 ga tudi kupita. Z gradom pa so povezane še mnoge legende in znana imena. Omenimo vsaj dve.

Leta 1559, na svečnico in semanji dan, je grad zavzel Gregor, nezakonski sin Jurija Turjaškega z osemnajstimi Napolitanci. Vendar zavzetje ni trajalo dolgo, saj je bil v bližini Herbart Turjaški, takratni general Hrvaške krajine, ki premaga napadalce. Ti pobiti in vrženi čez obzidje žalostno končajo v gozdovih, kjer jih pojedo divje zveri.

Glede na ta dogodek je leta 1560 cisterijanski menih Janez Faitan spisal pesnitev Seisenbergensis Tumultus, Ropot v Žužemebrku. Ohranjeno in prevedeno je le nekaj verzov.

V sredi Ilirije dviga se kraj nad globoko ožino,
močna trdnjava, kljubest in odpor za vsako orožje,
kraj, ki ga kroti Turjačanov rod že leta in leta,
rod, ki je svoje ime že v premnogih bojih proslavil,
staro ime, povzeto od tura al divjega zobra.
Skozi ta kraj se reka Krka poganja,
ki med skalovjem bučeč,
daje z gromkim šumenjem in truščem
kraju in gradu ime
ter liže trdnjavsko obzidje.

Tudi druga legenda je žalostna.

Decembra 1575 udomačena medvedka pokonča grofico Ano von Eck z Brda, ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta žalostni dogodek zasadijo lipo na trgu. Žal je več stoletna lipa rasla le do leta 1999, ko so jo morali požagati.

Po spominih župnika Alojza Zupanca, ki je bil neverjeten popisovalec zgodovine teh krajev, so bili na žužemberškem gradu rojeni takratni poveljniki vojsk, deželni glavarji in tudi prvi minister v habsburški monarhiji.

Leta 1557 se je rodil Andrej Auersperg Šumberski, sin Wolfa Engelberta, ki je doštudiral v Padovi. Izkazal se v bitki s Turki pri Sisku leta 1593, kjer so Turke popolnoma porazili. Andrej je po bitki dobil priznanje od papeža in cesarja ter postal kranjski Ahil. Žal je že naslednjega leta umrl in tako je šumberska veja Turjačanov prešla z dedno pogodbo v last Turjaških Auerspergov.

Na obletnico bitke se je leta 1610 rodil Wolf Engelbert, sin Dietricha Turjaškega, ki je postal deželni glavar Kranjski in je bil dober prijatelj Vajkarda Valvasorja.

Leta 1615 pa se je rodil Žužemberčan, ki je dosegel daleč najvišji položaj, Janez Vajkard Auersperg. Bil je vzgojitelj cesarja Ferdinanda III., pridobil si je naslov knez, ogromno bogastvo in kasneje postal celo prvi minister v habsburški monarhiji. Zaradi svoje želje po kardinalskem naslovu je bil 1669 odstavljen, vrnil se je v Žužemberk, kjer je leta 1677 umrl. Njegov pravnuk, Jožef Franc Anton vojvoda Auersperg, pa je leta 1783 postal kardinal in s tem so se uresničile sanje pradeda Janeza Vajkarda.

Toliko o zanimivih legendah in pomembnih možeh in ženah.

Kdaj je Žužemberk dobil trške pravice, ni natančno znano, najverjetneje pa v 14. stoletju, saj se leta 1399 v menjalni pogodbi za župnijo Dobrnič in Tržič omenja že kot trg Žužemberk. Za nastanek trga je bilo pomembno, da je stal na križišču cest, trden grad pa je nudil tržanom potrebno varstvo in zaščito. Trg je imel pravico do prirejanja sejmov, svojo voljeno samoupravo in sodstvo. Tržani so bili predvsem obrtniki ali manjši kmetje.

V Žužemberku in njegovi okolici se je krščanstvo razvilo iz pražupnije v Dobrniču. V Žužemberku in njegovi bližnji okolici je bilo kar pet cerkva, med katerimi je bila najmogočnejša, leta 1769 na novo pozidana, cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Med drugo svetovno vojno je bila požgana, po osamosvojitvi pa zopet obnovljena. Danes je v Žužemberku najstarejša cerkev sv. Miklavža, iz 13. stoletja. Poslikana je z znamenitimi freskami Adam in Eva in Vihar na morju. Cerkev sv.Roka so s pomočjo vse krške doline sezidali leta 1626, v zahvalo za odvrnitev gorja, ki ga je povzročila kuga, ko je morila po Dolenjskem. Še danes se za cerkvijo pravi Kužni dol, saj je bilo mrtvih toliko, da so jih morali pokopavati na farovško njivo. V Žužemberku sta bili še dve cerkvi, na Cviblju sv.Lenarta in na trgu sv.Jožefa. Žal je bila prva porušena med vojno, druga pa po njej.

V Žužemberku je obstojal tudi ceh strojarjev, ki ga je odobrila cesarica Marija Terezija leta 1775. Njegovih 17 članov je izdelovalo podplate in irhovino, ki se je uporabljala za hlače, predpasnike, vinske mehove in vreče za žito. V cerkvi sv. Jožefa na trgu v Žužemberku so imeli združeni usnjarji svoj oltar.

Žužemberk je imel tudi svojo smodnišnico. Izdelovanje smodnika v Žužemberku pa je prenehalo, ko je bila ustanovljena državna smodnišnica v Kamniku.

Žužemberk s svojo bogato obrtno dejavnostjo in papirnico, ki je bila ena izmed treh najstarejših na Slovenskem, kasneje je bila predelana v usnjarno, fužine v Zagradcu, a še posebej železolivarna na Dvoru so predstavljali živahno gospodarsko dejavnost v zgornje-krški dolini. Ob lehnjakovih pragovih na reki Krki so bili postavljeni mnogi mlini in žage. V Žužemberku in njegovi okolici je bilo kar nekaj mlinov, in to Zajčev, Vehovčev, Rojčev in Gričarjev. Med najznačilnejšimi izdelki dvorske železolivarne, ki še danes krasijo Žužemberk, sta nedvomno litoželezni vodnjak na trgu in pokopališki križ iz 1867 leta, so pa še ohranjeni tudi mnogi nagrobni križi in plošče.

Razvoj kraja in območja Suhe krajine je bil nedvomno povezan z gradom in Auerspergi.
Grajsko poslopje z mogočno vinsko kletjo je bilo naseljeno do leta 1893, ko se iz njega izseli okrajno sodišče v novo lepo stavbo, še prej pa se v grad Sotesko preseli knez. Nato začne grad propadati.

Tudi železarstvo doseže svoj višek in propad v 19.stoletju. Ko je dolina ostala še brez železnice, ki je bila tu projektirana, so bili kraji ob Krki obsojeni na počasno hiranje.

Med obema vojnama je obstojala v Žužemberku svečarska in lectarska obrt, ki je slovela po vsej Dolenjski. Voščene sveče so izdelovali brez strojev. Poleg tega je bilo v kraju več mlinarjev, mizarjev, kovačev, krojačev, pekov, gostilničarjev in trgovcev. Zelo je bilo razvito tudi kulturno in športno gibanje.

Med II. svetovno vojno je bila v gradu italijanska in kasneje tudi domobranska postojanka. Grad je bil večkrat napaden, največji udarec pa mu zadajo zavezniška bombandiranja Žužemberka februarja 1945.

Po vojni začnejo grad obnavljati predvsem po zaslugi konservatorja Ivana Komelja, Špele Valentinčič in takratnega tajnika Krajevne skupnosti Žužemberk Milana Senice, vendar napreduje obnova izjemno počasi. V letu 1996 se ustanovi Odbor za obnovo žužemberškega gradu, ki poskuša s ponovno prenovo gradu grad oživiti in mu dati pomen, ki ga je že imel.

Po drugi svetovni vojni, ki je tem krajem povzročila ogromno gorja, je bil v Žužemberku sedež občine do leta 1961, ko se večji del ozemlja takratne občine priključi Občini Novo mesto.

Na Cviblju je bila istega leta, ko je bila ukinjena občina, velika otvoritev spomenika padlim borcem NOB. Spomenik je delo arhitekta Marjana Tepine. V grobnici pri spomeniku so pokopani posmrtni ostanki 1440 žrtev NOB v Suhi krajini in Žužemberku, med katerimi so tudi posmrtni ostanki borcev iz Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Rusije, Litve, Azerbajdžana, Srbije, Črne gore. Spomenik ima danes celo mednarodni pomen, saj vsakoletno komemoracijo obiščejo mnogi tuji diplomati.

Žužemberk je bil dolga leta znan po svojem bogatem kulturnem, športnem in družabnem življenju. Na kulturnem področju sta bila gonilna sila vsega dogajanja v kraju učitelja na Osnovni šoli Žužemberk, Marija in Srečko Kodre. Takrat so lahko Žužemberčani uživali v številnih gledaliških predstavah domačih igralcev, obiskovali kino, mladina je imela svoj prostor, kjer se je zbirala ob poslušanju glasbe, na športnem področju so bili aktivni odbojkarji in košarkarji, vse to pa je prineslo kraju svojevrsten utrip. Vse to bogato družabno življenje je konec sedemdesetih let počasi ugašalo. Zakonca Kodre sta se odselila iz Žužemberka, celotna odbojkarska ekipa je zaradi neprimernih prostorov za vadbo doma našla boljše pogoje v Novem mestu. Ta lep in idiličen kraj ob reki Krki je za več kot deset let ostal siva lisa v slovenskem prostoru, kjer je samo dan sledil dnevu, počasi pa se je začela pot navzdol tudi edini večji firmi v kraju, ki je dajala kruh več kot 500 Suhokranjcem. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je Žužemberk dosegel svojo najnižjo točko na gospodarskem in društvenem življenju. Na trgu je nezadržno propadal tisočletni grad, na hribu nad krajem je le še kup ruševin spominjal ne nekoč mogočno farno cerkev, čas v kraju se je skoraj popolnoma ustavil. Žužemberk z okolico je bil znan le še po svojih naravnih lepotah in neokrnjeni naravi, ki je samo še v poletnih mesecih privabila številne kopalce, jesenski in zimski meseci pa so bili samo še kup lepih spominov na nekdanje življenje v kraju in v pričakovanju nove pomladi, novega upanja in želje za boljšim jutri. In to upanje se je izpolnilo z novimi ljudmi, z njihovimi novimi idejami, novo šolo in telovadnico, v prostorih nekdanje Iskre so počasi zaživeli že skoraj prazni proizvodni prostori. V kraj se je počasi, a nezadržno začelo vračati upanje, upanje na lepše čase, čase, ki bi lahko Žužemberku vrnili njegovo dušo, življenje in ponos. Novoustanovljeno Turistično društvo Žužemberk – Dvor, njegov predsednik in člani so se prvo odločili, da spremenijo vsakodnevno podobo kraja in oživijo turistični utrip v kraju. Kot prvi je po zaslugi novega vodstva Krajevne skupnosti Žužemberk zasijal v novi luči obnovljeni stoletni litoželezni vodnjak sredi trga, za katerega je že vse kazalo, da ga bo zob časa odnesel s seboj. Okoli gradu je bilo vse manj grmovja in smeti, njegova vrata so se vse večkrat odprla obiskovalcem, ki so si želeli ogledati njegovo notranjost, kupi ruševin so postajali manjši, vse to pa je prinašalo upanje, da se bo pred dvajsetimi leti prekinjena obnova gradu končno nadaljevala in da bo le-ta postal središče kulturnega dogajanja v kraju. Na grajskem dvorišču in v edinem ohranjenem prostoru v gradu, v vinski kleti, se je začelo novo življenje. Poletne grajske prireditve, ki jih organizira turistično društvo, v nedrja gradu privabljajo iz leta v leto večje število obiskovalcev, v njem pa gostujejo vse bolj znane osebnosti slovenskega kulturnega in zabavnega življenja. Leta 1997 preimenovano Turistično društvo Suha krajina pa pomeni nov, širši kulturni in turistični razcvet Žužemberka in Suhe krajine. Oživljanje starih običajev, organiziranje turističnih in rekreativnih prireditev ter očiščevalnih akcij je prineslo Žužemberku novo podobo in način razmišljanja, ki je usmerjeno v prihodnost, temelji pa na bogati zgodovini ter naravnih in kulturnih znamenitostih Žužemberka. Pevke v pokrajinskih nošah turističnega društva in žužemberski rogisti, ki s skladbami zaigranimi na lovskih rogovih sodelujejo na otvoritvah in gostujejo po Sloveniji, so dejansko ambasadorji žužemberškega turizma.

Vztrajnost nekaterih posameznikov je z ustanovitvijo Odbora za obnovo gradu končno obrodila prve sadove. Nekdanji krajani, ki jih je boj za preživetje na tej skopi suhokranjski zemlji popeljal v druge slovenske kraje, so se spomnili svojih lepih trenutkov mladosti preživetih doma v Žužemberku, so želeli ob sodelovanju z domačini, gradu in kraju vrniti del nekdanjega ugleda in pomena. Tako sta luč sveta zagledala prvi in drugi Suhokranjski zbornik, z naslovoma Žužemberški grad, v katerem avtorji predstavljajo življenje v Žužemberku in okolici. Ves zbrani denar od prodaje je namenjen obnovi gradu. Dogajanje za mogočnimi grajskimi zidovi je pomagalo odvezati mošnjo z denarjem državnih ustanov in počasi se je začel kamen za kamnom, ob pomoči restavratorjev, vračati na svoje mesto v porušenem obzidju, ki sta mu dež in čas pustila globoke rane. Mogočnež na skali nad Krko se je ponovno vzravnal, kot bi želel pokazati svojo nekdanjo moč in veljavo, ki so mu jo lahko vrnili samo ljudje, ki spoštujejo to njegovo veličastnost in pomen, ki ga prinaša kraju. Tudi ruševine cerkve sv. Mohorja in Fortunata nad Žužemberkom so z leti ostale samo še boleč spomin, saj so farani složno obnovili skoraj do tal porušen mogočen objekt, ki ponovno služi svojemu namenu. Začetek novega upanja je Žužemberku prinesla tudi gradnja nove šole s telovadnico. Šoli, ki je bila vsa leta eno od središč dogajanja v kraju, so se z novogradnjo odprle nove možnosti. Po petnajstih letih je skupina športnih zanesenjakov ponovno ustanovila odbojkarski klub in začelo se je delo z mladimi športniki, članska ekipa pa je tekmovala v drugi državni ligi. V klub so se vrnili nekdanji odbojkarji Žužemberka, ki so petnajst let nastopali za novomeški klub in takrat se je začela samo strma pot navzgor tudi na športnem področju. Po treh letih delovanja se je članski ekipi uspelo uvrstiti v prvo državno odbojkarsko ligo, kjer so kot edini klub v Sloveniji v vseh športih nastopali kot popolni amaterji, ime kraja pa je postalo znano med vsemi ljubitelji športa. Uspehom članske ekipe so sledili tudi najmlajši odbojkarji, ki so v petih letih tekmovanj v klubski in šolski konkurenci osvojili kar 21 medalj na državnih prvenstvih, le – tem pa so dodali tudi več kot deset medalj osvojenih na peščenih odbojkarskih igriščih. Vsi ti uspehi pa ta majhen športni kolektiv iz Žužemberka uvršča med najuspešnejše klube v Sloveniji, najpomembnejše pa je, da v klubu vadi več kot sto mladih športnikov. Kar nekaj let so gledalci stoje spremljali tekme domačih ekip stoje ob robu igrišča, zato so bili še toliko bolj veseli, ko je oktobra leta 1999 olimpionik Leon Štukelj slavnostno odprl in predal namenu prizidek s tribunami pri telovadnici Osnovne šole Žužemberk. Suhokranjci so ponosni, da so bili zadnji, ki so imeli priložnost v svoji sredini pozdraviti svojega rojaka, saj je le malokomu znano, da je bila mati Leona Štuklja doma iz Zafare, vasice v neposredni bližini Žužemberka. Večnamenski prostor je postal pomembno središče dogajanja v kraju, zlasti v jesenskih in zimskih mesecih, saj v njem potekajo slikarske razstave, aerobika, namizni tenis, plesne vaje, karate, telovadba za starejše občane in telovadba otrok iz vrtca, v telovadnici pa poiščejo ure sprostitve tudi nogometaši in košarkarji. Ker v Žužemberku ni primernega prostora za kulturne prireditve, je telovadnica s tribunami primerna tudi za šolske in krajevne prireditve. Kako pomembna in potrebna je bila ta nova pridobitev za kraj in šolo povedo številni obiskovalci, ki do zadnjega kotička napolnijo tribune ob različnih prireditvah. Osnovna šola Žužemberk je ostala pomembno središče dogajanja v kraju, kjer se prepletata dejavnost otrok, njihovih učiteljev in krajanov, šola pa je tudi ostala pomembno središče kulturnega dogajanja in vzgojiteljica bodočih ljubiteljev športnih in kulturnih dejavnosti, predvsem pa hram znanja za vse, ki bodo v bližnji prihodnosti s svojim znanjem zagotovitev za nadaljevanje in bogatitev družabnega življenja v kraju. V poletnih mesecih se športno dogajanje preseli na športna igrišča na bregu reke Krke, na Loko pod mogočnim gradom, kjer so odbojkarji s prostovoljnim delom uredili dve čudoviti igrišči za odbojko na mivki, kjer vsako leto v mesecu avgustu organizirajo največjo odbojkarsko prireditev v Sloveniji, odprto prvenstvo Dolenjske v odbojki na mivki. Prireditev se udeležuje preko 70 ekip iz vse Slovenije. Tridnevno športno druženje skupaj z več kot 2000 obiskovalci pa se navadno zaključi z večernim koncertom popularne glasbene skupine. V Žužemberku pa niso samo turistično društvo, odbojkarji in šola tisti, ki bi dajali utrip kraju. Edini, ki so vsa leta aktivni in kraj čuti njihovo prisotnost so prav gotovo člani Prostovoljnega gasilskega društva iz Žužemberka, ki je bilo ustanovljeno že davnega 1888 leta. Biti gasilec, je tudi v naših krajih čast in ponos, kajti na podeželju je še vedno prisotna nesebična pomoč sosedu v stiski in gasilci so gotovo pravi naslov, zlasti še takrat, kadar postane v naših krajih zaradi suše voda najbolj dragoceno in iskano blago. Ta del Slovenije je bil znan tudi po samorodnici, to je vinski trti, ki je nadomestila pred več kot stoletjem uničeni cepljeni trti, ki jo je uničila trtna uš. Danes ni več tako, saj po vinskih goricah okoli Žužemberka ponovno razveseljuje ljubitelje dobre kapljice sortno vino, predvsem vini zemljing in kerner, nad njegovo kvaliteto in pridelavo pa skrbno bdi prizadevno Društvo vinogradnikov Suha krajina, ki poskrbi za strokovnost pridelave in vsako leto pripravi tudi ocenjevanje pridelka. Najbolj privlačno prireditev za oči in polno vzdihljajev iz ust obiskovalcev pa vsako leto pripravi Društvo kmečkih žena Suha krajina – Žužemberk, ki skupaj z vinogradniki pripravijo razstavo in pokušino vin, domačih peciv in kruha, ročnih izdelkov in izdelkov domače obrti. Marsikomu od starejših obiskovalcev se ob tej priložnosti potoži po prijetnem vonju, ki je v njihovi mladosti prihajal iz kmečkih krušnih peči v predprazničnem času in je zanje pomenil polno obloženo mizo dobrot, ki jih zna danes speči le še redka gospodinja. In take gospodinje so danes v Žužemberku in okolici še vedno doma, vsaj znajo ob trdem delu tudi lepo zapeti, vsako leto pa se predstavijo in sodelujejo na razstavi in ocenjevanju kmečkih dobrot na Ptuju, kjer za svojo gospodinjsko spretnost redno prejemajo nagrade in priznanja. V letu 1999 se je v tem delu Slovenije ponovno obudila skoraj že pozabljena navezanost človeka na njegovega nekoč najpomembnejšega pomočnika, ki je pomagal preživeti njemu in njegovi družini. Sodobna mehanizacija je s polj izrinila konja, tega nekoč vsakodnevnega spremljevalca človeka in tudi v Žužemberku z okolico ni ta plemenita žival delila drugačne usode, kot so jo delili konji v ostalih delih Slovenije. S ciljem ohraniti konja in povečati njihovo število kot jezdno in turističnim namenom deluje tudi Konjerejsko društvo Suha krajina, ki sodeluje na mnogih prireditvah.

Počasi se v kraj vračajo tudi nekdanji starodavni običaji in eno od njih je tudi kračevanje. Na dan sv. Antona Puščavnika se v mesecu januarju zberejo kračmani, ki na licitacijo prinesejo svoje domače suho-mesnate izdelke, ki so dobili svoj omamni vonj v domačih prekajevalnicah. Udeleženci ponudijo svoj mesni izdelek, naj bo to klobasa, salama ali krača na dražbo, novi lastnik pa postane tisti, ki za izdelek ponudi najvišjo ceno. Vendar izdelki ponavadi ne gredo domov z novimi lastniki, saj jih le ti največkrat prepustijo gostitelju, ki nato pripravi pogostitev za vse udeležence dražbe, tako pridobljeni denar pa se nameni potrebam domače farne cerkve. Nekdaj bogato društveno dejavnost v kraju tudi danes bogatijo člani krajevnega odbora Rdečega križa, ki poskrbijo za vse starejše in pomoči potrebne občane v kraju in okolici, društvo upokojencev Žužemberk, radioamaterji, društvo prijateljev mladine, kajak-raft klub Žužemberk, člani lovske družine Plešivica in nogometnega kluba Žužemberk. Leta 1998 je bila ustanovljena Občina Žužemberk, kar je kraju prineslo nova pričakovanja in veliko upanje, da bo Žužemberk z okolico ponovno zasedel tisto mesto, ki ga je pred leti že imel v slovenskem prostoru. Le redkim je znano, da je bila pred več kot stopedesetimi leti Suha krajina z Žužemberkom ena najbolj razvitih pokrajin v Sloveniji in da je bilo samo v zgornjem toku reke Krka takrat več kot 2000 delovnih mest. V začetku tega stoletja je bil Žužemberk pomembno gospodarsko središče z močno razvito obrtjo, ki jo je uničila prva in nato še druga svetovna vojna. Počasi se v ljudi vrača nekdanja samozavest in ponos da so Žužemberčani, potrebno pa bo s skupnimi močmi postoriti še marsikaj, da bo ta lep kraj, na katerega smo vsi domačini ves čas svojega življenja neločljivo povezani in se vanj vedno vračamo s prijetnimi občutki na vse lepo, kar nam je kraj s svojimi ljudmi pustil v našem spominu.

Vsekakor je v zadnjih letih Žužemberk ponovno oživel in s praznovanji 600-letnice omembe trga Žužemberk in 1000-letnice žužemberškega gradu so prinesli v kraj tudi nekaj srednjeveškega pridiha, saj so viteški turnirji s srednjeveško tržnico turistična privlačnost, ki privabi v Žužemberk obiskovalce iz vseh koncev Slovenije. Ob tem pa so člani turističnega in konjerejskega društva ustanovili še viteški red, ki mu poveljujeta žužemebrški župan Franc Škufca v vlogi Wolfa Engelberta Turjaškega in predsednik turističnega društva Vlado Kostevc v vlogi Jurija Turjaškega, kastelana na žužemberškem gradu.

Obiskati Žužemberk in preživeti počitnice v Suhi krajini, pokrajini ob zgornjem toku reke Krke, pomeni pobegniti od mestnega vrveža, smoga, gneče, avtomobilov in divjega vsakdana. Narava, ki je Žužemberk in Suho krajino bogato obdarila, nudi neslutene možnosti za obogatitev telesa in duha. Če se radi preizkusite v športnih dejavnostih, se popeljete s čolnom, s kolesom, lovite ribe ali se odpravite na lov, ribolov, pohod, se popeljete z zapravljivčkom, vam ostane to za vedno v spominu in pomeni novo izkušnjo.

Bogata kulturna in zgodovinska dediščina teh krajev je zares vredna ogleda: žužemberški grad, cerkev sv. Miklavža, ostanki rimske ceste, restavriran plavž na Dvoru, cerkev sv. Neže, večstoletne lipe, ostanki keltskih naselij, mlini, ostanki papirnice in usnjarne, rimski nagrobniki… Življenje v Suhi krajini je drugačno kot v razvitih krajih, vendar vsak, ki želi začutiti, da lahko čas teče tudi drugače, bo lahko našel kaj zase. Domačini se trudimo, da vam ponudimo pomoč, če jo potrebujete. Želimo si, da bi več ljudi spoznalo naše kraje in doživelo prijetne trenutke v Žužemberku, v dolini reke Krke, ob žuborenju slapov, v prelepi naravi na skrivnostnem kraškem svetu.

To je Žužemberk, Suha krajina, kjer čas teče drugače. Vabi vas reka Krka z dolino gradov, vabi vas mir, neokrnjena narava, kulturnozgodovinske znamenitosti in mnogo priložnosti za aktivno preživljanje prostega časa.

Želimo si, da nas obiščete in Žužemberk tudi sami doživite.

Za zaključek pa prisluhnite še Jakčevemu Janezu, lokalnemu turističnemu vodniku in neverjetnemu poznavalcu zgodovine teh krajev.

Žužemberk, oj Žužemberk,
ti kraj prečudoviti.
Z vencem Krke,
z ravnicami polj,
z vinskimi griči in
gozdovi si obdan
in v vsej svoji lepoti,
si od mnogih občudovan.